Kompenzacija terjatev
Kompenzacija terjatev
Pobot ali kompenzacija je eden od načinov prenehanja terjatev oziroma obveznosti. Podjetja ga uporabljajo kot nedenarni način poravnave terjatev in dolgov. Dolžnik lahko namreč pobota terjatev, ki jo ima nasproti upniku, s tistim, kar ta terja od njega.
Pri pobotu gre za prenehanje zahtevkov med dvema podjetjema, ki sta drugo nasproti drugemu hkrati upnik in dolžnik. Gre torej za zapiranje terjatev in obveznosti.
Namen pobota je odpravljanje večkratnega neizpolnjevanja obveznosti. Preprečuje tudi, da bi ena stranka izpolnila obveznost, druga pa namenoma ne bi poravnala dolga.
Ne pride do denarnega toka
Do pobota pride z enostransko pobotno izjavo, ki jo lahko poda katerikoli od udeležencev in ne zahteva soglasja nasprotne stranke za nastanek pobota. Zakon določa, da za nastanek pobota sporazum strank ni potreben.
Za pobot morajo biti po obligacijskem zakonu izpolnjeni naslednji pogoji:
- obe terjatvi sta denarni ali pa iste vrste in kakovosti,
- obe terjatvi morata biti zapadli, nepogojni in resnični,
- obstajati mora vzajemnost terjatev
- podjetji morata biti drugo drugemu hkrati upnik in dolžnik.
Glavna prednost je, da se podjetja, ki poslovno sodelujejo, izognejo nepotrebnim stroškom. Namesto, da bi podjetje A vrnilo sredstva podjetju B, nato pa bi podjetje B ista sredstva nakazalo podjetju A, ne pride do denarnega toka. Izogneta se dvojnemu plačevanju in s tem pripomoreta k racionalizaciji poslovanja.
Več različic pobota
Poznamo:
- enostranski pobot, kjer izjavo o pobotu da le ena stranka proti volji druge stranke,
- dvostranski pobot, ki je sporazumen in se izpelje neposredno med dvema strankama,
- verižni pobot, v katerem so udeležene tri ali več strank. Za vsako od strank se pojavlja en kupec in en dobavitelj. Takšne pobote običajno izvajajo specializirana podjetja.
Prednost kompenzacij je v zmanjševanju obveznosti, njihova slabost pa je, da podjetja običajno ne pridejo do likvidnostnih sredstev, torej denarja.