Asignacija terjatev

Asignacija nastane, ko ena oseba pooblasti drugo osebo, da v njenem imenu izpolni neko obveznost do tretje osebe. Prva oseba pa pooblasti tretjo osebo, da sprejme izpolnitev te obveznosti.

Preprosteje to pomeni, da terjatev, ki jo ima naše podjetje do kupca, poravna neka tretja oseba, ki je dolžnik našega kupca.

Asignacija se v praksi uporablja tedaj, ko ima na primer naš dolžnik blokiran transakcijski račun, zato se ta z našim soglasjem s svojim dolžnikom dogovori, da svojo obveznost v višini ne nakaže na njegov, temveč na naš transakcijski račun.

Poplačilo dveh dolgov

Asignacija ureja razmerje med tremi strankami:

• asignat ali nakazanec (oseba A),

• asignant ali nakazovalec (oseba B) in

• asignatar ali prejemnik nakazila (oseba C).

Pri tem je oseba A dolžna osebi B, oseba B pa dolžna osebi C. Med osebama A in C ni nobenega medsebojnega razmerja.

V temelju gre za poplačilo dveh dolgov: namesto, da bi dolžnik plačal svojemu upniku, plača upniku tega upnika. S tem, ko oseba A nakaže osebi C torej preneha obveznost osebe A do osebe B in hkrati tudi obveznost osebe B do osebe C.

Ne prenaša se terjatev

Z asignacijo se ne prenaša terjatev oziroma obveznost, temveč se pooblasti in izvede denarni tok.

Vpletene stranke se morajo v naprej dogovoriti o pogojih nakazila. Seveda mora obstajati med posameznimi pogodbenimi strankami pravno razmerje, sicer je asignacija nična.