Prisilna poravnava vs stečaj

Prisilna poravnava: podjetje bo še lahko delovalo, če se bodo s tem strinjali upniki

»Prisilna poravnava« je termin, ki ga ne slišimo radi, pa vendar raje kot stečaj ali bankrot. Oba izraza namreč pričata o tem, da se je neko podjetje znašlo v težavah. Vseeno pa so med njima nekatere razlike, ki jih je potrebno poznati.

Stečaj in prisilna poravnava: Kakšna je razlika med njima?

Preden se lotimo pojasnjevanja, kakšna je razlika med stečajem in prisilno poravnavo, je prav, da preverimo, kaj je prisilna poravnava.

V tem primeru gre za proces, do katerega pride, ko se neko podjetje znajde v težavah. V bistvu pomeni prestrukturiranje družbe, le-to pa omogoči zadolženemu podjetju, da nazaj pridobi plačilno sposobnost ter tako nadaljuje s poslovanjem. Ravno to je tudi največja razlika med stečajem in prisilno poravnavo. Stečaj namreč pomeni smrt za neko podjetje. Po stečajnem postopku se bo to torej moralo zapreti in ne bo imelo več možnosti za svoje delovanje.

Razlike pa se pojavljajo tudi drugje. Postopek stečaja je predmet predloga dolžnika, torej podjetja, ki se je znašlo v težavah, osebno odgovornega družbenika le-tega, lahko pa ga predlagajo tudi upniki ali različni javni skladi Republike Slovenije, kot so jamstveni, preživninski ali invalidski sklad.

V tem primeru celoten postopek vodi stečajni upravitelj, katerega naloga je, da ves čas varuje interese upnikov ter le-te obravnava popolnoma enakovredno. To pomeni, da posamezni upniki skozi postopek nikakor ne smejo doseči prednostnega plačila na škodo preostalih upnikov. V tem postopku igrajo torej prednostno vlogo upniki, šele na to pridejo na vrsto družbeniki in delničarji.

Terjatve je sicer potrebno v vsakem primeru prijaviti v roku treh mesecev, vendar se lahko upniki o stečajnem postopku seznanijo le preko AJPES-a, dolžnik jih namreč ni dolžan obvestiti o tem. Prijave terjatev z vsemi dokaznimi listinami je nato potrebno posredovati pristojnemu sodišču in ne stečajnemu upravitelju.

Prisilna poravnava pa je predmet predloga zgolj zadolženega podjetja oziroma osebno odgovornega družbenika. O tem, kdaj in če se bo postopek speljal, pa odloča sodišče. Če sodišče predlaga postopek, morajo nato o tem glasovati še upniki, ki so pravočasno prijavili svoje terjatve. Za postopek mora glasovati vsaj toliko upnikov, da skupna višina njihovih terjatev znaša vsaj 60% celotnega dolga podjetja. Za sodelovanje v glasovanju se je potrebno prijaviti v roku 1 meseca od pričetka postopka. Tudi v tem primeru se upniki o postopku lahko seznanijo le preko AJPES-a.

Končna odločitev je torej odvisna od tega, koliko upniki zaupajo insolventnemu podjetju. Torej ali verjamejo, da bo dolžnik znižane terjatve na koncu dejansko plačal, četudi v podaljšanih rokih. Ali pa je tveganje, da bo podjetje po končanem postopku zapravilo še premoženje, katerega v danem trenutku ima, preveliko. Če je tveganje preveliko, se upniki raje odločijo, da gre podjetje v stečajni postopek.

Pomembna razlika med obema postopkoma pa je tudi to, da v primeru prisilne poravnave upniki, ki svojih terjatev ne prijavijo pravočasno, ne izgubijo pravice do njih. Izgubijo le možnost sodelovanja pri glasovanju.
Če pregledamo vse te razlike opazimo, da je stečaj slabša možnost, saj obstaja manj možnosti, da bodo upniki na koncu le prišli do svojega denarja. Hkrati pa se z njim torej zgodba nekega podjetja konča. Vseeno je potrebno priznati, da nobena od možnosti ni idealna, saj v vsakem primeru do njiju pride, ko podjetje postane insolventno. To pomeni, da neko podjetje ni več sposobno plačevati svojih obveznosti oziroma postane plačilno nesposobno.

Če vemo, kaj je prisilna poravnava, moramo vedeti tudi, kako prijaviti terjatve

Vsak upnik lahko po začetem postopku prijavi več različnih terjatev. Ko bodo prijavo oddali, pa mora biti v njej zapisana vrednost glavnice terjatve, kakšen je kapitalizirani znesek, ki nastane zaradi morebitnih obresti ter znesek stroškov, ki so se morda pojavili pri prijavi terjatev.

Hkrati je v vlogo potrebno dopisati opis dejstev, zakaj je upnik sploh upravičen do teh terjatev, priložene pa morajo biti tudi vse dokazne listine, kot so pogodbe, naročilnice, dobavnice itd.. Kot rečeno, upnik terjatev, če jih pravočasno ne prijavi, ne izgubi, izgubi pa v tem primeru pravico do glasovanja o postopku. Postopek namreč velja za vse terjatve, ki so nastale do trenutka, ko se je le-ta začel – tudi tiste neprijavljene.

Poenostavljena prisilna poravnava za manjša podjetja in samostojne podjetnike

Insolventna lahko postanejo tudi mikro podjetja in samostojni podjetniki. V tem primeru se lahko odločimo za močno poenostavljen postopek. Kaj je prisilna poravnava po poenostavljenem postopku, torej?

Pri postopku poenostavljene prisilne poravnave upnikom ni potrebno prijaviti terjatev. Hkrati ne pride niti do imenovanja upravitelja, niti ni potrebno opravljati preizkusa terjatev. Tudi v tem primeru postopek lahko predlagata tako insolventno podjetje kot osebno odgovorni družbenik le-tega.

Postopek je dostopen mikro družbi, v kateri je v povprečju v enem poslovnem letu zaposlenih manj kot 10 ljudi, ko ima ta čiste prihodke od prodaje manjše od 700.000 evrov in ko vrednost aktive v družbi ne preseže 350.000 evrov. Prav tako imajo do poenostavljene prisilne poravnave pravico samostojni podjetniki, v katerih podjetju je zaposlenih manj kot 10 delavcev in če njihovi prihodki od prodaje ne presegajo 700.000 evrov.