Odpis terjatev

Ko podjetje proda proizvod ali opravi storitev, kupcu izstavi račun. Na njem je določena valuta ali rok, do katerega ga je potrebno poravnati. Kreditiranje kupcev na ta način je povsem običajna poslovna praksa, vendar lahko podjetje utrpi škodo.

Zaradi stečajev, prisilnih poravnav, likvidacij in izbrisov pa tudi na splošno zaradi plačilne nediscipline marsikatero podjetje terjatev nikoli ne uspe izterjati. Zaradi tega zakonodaja dovoljuje pod določenimi pogoji tudi prevrednotovanje oziroma odpis terjatev.

Izčrpane vse možnosti izterjave

Podjetje se odloči za odpis terjatve takrat, ko je izčrpalo vse možnosti izterjave in vsa izvršilna dejanja za morebitno poplačilo. V tej situaciji je podjetje nemočno, saj ni več možnosti, da bi do poplačila prišlo in glede na togo davčno zakonodajo lahko podjetje odpis naredi samo z določenimi dokazili.

Za to, da je odpis terjatve lahko davčno priznan odhodek, je potrebno priskrbeti naslednje dokumente:

  • pravnomočni sklep sodišča o zaključenem stečaju;
  • pravnomočni sklep o potrditvi prisilne poravnave;
  • dokazilo o neuspešnem zaključku izvršilnega postopka;
  • da stroški izterjave presegajo znesek poplačila;
  • da je zavezanec kot dober gospodar opravil vsa dejanja za dosego poplačila oziroma 
so nadaljnji postopki ekonomsko neupravičeni.

Izbris iz evidenc

Ko se odpis terjatve utemelji z ustrezno listino, se pokrije v breme že oblikovanjih popravkov vrednosti terjatev, torej ni vpliva na poslovni izid. Če pa vrednost odpisa terjatev presega že oblikovane popravke vrednosti terjatev, se razlika izkaže med prevrednotovalnimi poslovnimi odhodki.

Kadar terjatve odpišemo, pomeni, da jih izknjižimo iz poslovnih knjig in evidenc. Po odpisu terjatev dolg oziroma obveznost ne obstaja več, s tem pa izboljšamo resničnost in preglednost računovodskih podatkov.

Unovčenje odpisane terjatve

Če je podjetje že odpisalo terjatve, nato pa te terjatve kljub temu uspe unovčiti, se prejeti znesek izkaže kot izredni prihodek.